Vsi se zavedamo, da je naše življenje kot voda, včasih mirno, včasih deroče, včasih kristalno čisto, drugič rahlo umazano. Vemo tudi, da je sprememba edina stalnica, pa se tega resnično tudi zavedamo?

Načrtujemo dan, načrtujemo teden, mesec, leto… Načrtujemo pot v službo, na predavanje, načrtujemo kaj in kdaj bomo jedli, načrtujemo druženja, načrtujemo izlete, dopust ipd. Ko pa se zjutraj zbudimo, pa nam že neka malenkost lahko spremeni naš načrt, ki je lahko obsežen ali pa zgolj rutinski, torej kar nam narekuje um, da bomo storili, ko se zbudimo, vstanemo …

Čim se torej dogodi nekaj, na kar nismo pomislili ali se nam morda dogaja prvikrat, se nam takoj spremeni tudi naš umski načrt, ki vpliva tudi na naše občutke. Kako se na to odzovemo, pa je popolnoma odvisno od nas samih. Kako gledamo na situacijo, stvar, osebo, je odvisno od naše perspektive. Saj veste, ko pravijo: vse lahko predstavlja nek izziv ali pa je vse problem in težava, odvisno za kaj se odločimo. Morda kdaj ne moremo vplivati na to kar se dogaja okoli nas, definitivno pa lahko vplivamo na to, kako se na to odzovemo.

Pa postavimo zgoraj opisano v zgodbo oziroma izkušnjo, ki jo prinaša življenje, natančneje: delo z otroki. Oh, ta čudovita majhna in VELIKA bitja. Zakaj velika? Saj imajo večje srce od njih samih!

Vzgojitelji, učitelji, plesni učitelji otrok… Vsi si zamislimo: načrtujemo nek potek učne ure, ki jo imamo z otroki. Opisana izkušnja se bo nanašala na plesne gibalnice za dvoletnike. Načrtujemo kako bo izgledal začetek ure, kaj bodo otroci delali, da se »zdivjajo«, da se ogrejejo, kaj bodo plesali, kaj bomo ponovili, kaj novega se bomo naučili. Nadalje, kako se bomo zrelaksirali na koncu, kakšno bo slovo ipd. Načrtuješ, si kaj zabeležiš, ponoviš plese po glasbi, sestaviš igre, gibalnice, športne in zabavne aktivnosti. In zakorakaš v nov dan, na vrsti so namreč plesne gibalnice za otroke, juhuhuuuuu!

Prispeš v Plesno mesto (by the way: res kulsko mesto), kjer že zagledaš majhne sončke s starši in vsi že nestrpno čakamo, da se odpre naša dvorana, saj smo pripravljeni na uro. Odpreš vrata, sprejmeš otroke, nekateri nasmejani (po večini), drugi morda rahlo utrujeni.. Saj veste, različne osebe, različne okoliščine, različna občutja. Pa smo ponovno pri teh stalnih spremembah.

In takoj, ko se zaveš, da je potrebno začeti, rečeš: No, dragi otroci, pa začnimo…… in ura mine v gibanju, smehu in zabavi…. In kmalu je čas za izrek: Se vidimo prihodnjič, adiiiijo! J

Hmmm… samo malo, kaj manjka tej zgodbi? AHA, vsebina ure in hkrati tudi moje sporočilo.

Torej, takoj ko se ura prične, takoj, ko se vsi otroci zberejo, ko objameš enega, daš petko drugemu, si pomežikneš s tretjem, daš rokico s četrtim in tako naprej in tako vstran,… Takoj takrat se zaveš, da vsi tvoji načrti, vse tvoje priprave tako rekoč izginejo, se spremenijo! Ko se zazreš v te čudovite, krasne ljudi, se čas resnično zaustavi. Pride čas ko ni več časa, dobesedno! Zaveš se, da se nahajaš v trenutku, v eni in edini- sedanjosti.

»Ljubezen do življenja je globoka, velka kot oči otroka, bolj čarobna od uroka« (S.B.)

In takrat, ko občutiš nekaj tako dragocenega, tako enkratnega.. takrat ura poteka ŠE bolje, ŠE bolj kakovostno, ŠE bolj imenitno! Takrat se vsi tvoji načrti, vse tvoje zamisli pomnožijo, na plan pridejo nove ideje, spontane, takšne, ki sledijo toku vode, toku energije, ki se pretaka v otrocih. Takrat se zazreš v ta krasna ogledala in dojameš, da se pristnost in iskrenost vrača natanko s tem: PRISTNOSTJO in ISKRENOSTJO. In ura tako postane noro doživetje. Ogrevanje od skakanja, do stiskov rok, do vrtenja, petja, raznih športnih aktivnosti za motorične sposobnosti, s pomočjo glasbe pa se tudi prepustimo izražanju skozi gib in še in še.

Ko znaš prisluhniti, prisluhnejo tudi otroci, od katerih se lahko, kljub masterplanu, tekom ure ogromno naučiš. Tako jih ti učiš plesnih koreografij, raznih gibov, športnih tehnik, oni pa te naučijo KAKO jih to lahko naučiš.

Na koncu smo tako prijetno utrujeni, da si privoščimo še nekaj globokih vdihov in izdihov (vdihnemo vonj rožic in izdihnemo kot da bi pihali balon), relaksacije, nato pa si zadovoljno pomahamo in zaželimo prijeten dan oz. vse do naslednjega snidenja.

Z nasmehom zapustimo plesno dvorano, otroci se zapodijo staršem v objem, še zadnjič se spogledamo z očmi in jaz si rečem: hvaležna sem za vsako izkušnjo, preživeto v trenutku, trenutek, ki traja in trenutek, ki je preživet popolno.

Napisala: Marisa Mrzel

Kategorije: otroci

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja